Strehe komaj še zdržijo.

Pokljajo nizki stropi.

Od daleč vidiš,

kako se iz sence

odtrga bledikavi obraz

z redko prečo preko temnih las.

Podlakti tipnejo spod srajce

v raztežaj koščenih prstov,

črnih, lačnih svežega mesa.

Se vžgejo tkiva,

da zublji vse bližje

goltajo privid.

Stojiš na robu,

kakor padla iz prihodnosti

in ni ga časa

ne metronoma,

ki bi stropom

vrnil ravnotežje.

Andrejka