Vso noč
padajo iz zvonika
težke bronene kaplje
in puščajo madeže
na svileni mehkobi tišine,
trgajo preperele pajčevine sanj,
zbujajo znane prikazni
in vabijo boleče jutro.

Vso noč
iščem steze v nove sanje,
zapiram vrata zvokom,
kličem svetle angele,
nabiram cvetje
po izsušenih vrtovih,
slikam svetlomodro zoro.

Vso noč
je razbolela pesem telesa
glasnejša
od vdanega molka duše.

daya