Če se bova kdaj razšla,
naj to ne bo pozimi.
Takrat se samota oklene srca
z ledenimi prsti. Spomini
pod snegom nikdar ne umro.
Ne sme biti tako.

Če se bova kdaj razšla,
pomlad ni čas za to.
Pomlad je začetek lepega,
ko se razpne v umito nebo,
ko sončni žarki igrivo
božajo vse, kar je živo.

Pa tudi poleti
ne sme vsa lepota zbledeti.
Noč je srebrna in dan je zlat,
poljske trave dišijo takrat,
češnje zore
in čričkom se grlo odpre.

Če se bova kdaj razšla,
naj bo jeseni.
Takrat narava polaga spat,
kar so zbudili pomladni objemi.
Takrat vse mineva
in če tedaj greva
vsak svojo pot,
bodo le hladni grobovi
nama domovi
povsod ...
Jesen, otožna, jokáva
nama naj maha v slovo.
Samo ljubezen imava -
in če bo umrla,
bova umrla z njo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin