I.

Zahreščal je skovir.

Po jezeru drsi

čolnič in v njem sedi

mlad par, ki ju nemir

podi v neznano smer;

noseča ona - ždi,

kot kup nesreče, ni

ji pomoči, večer

je že, in on, ves mrk,

zgubljen, zdaj sploh ne ve

kaj bi, a ve, da z njo

si ne želi otrok,

ker v drugo se dekle

zaljubil je na smrt.

             II.

Hladno je ta večer,

ni zvezd in lune ni,

iz dalje oglasi

še zadnjič se skovir.

Potem je zopet mir,

zlovešče tiho zdi

se jezero v temi;

ni čolna več nikjer:

ko slednjič je pristal,

da zvest ji bo ostal

je vstala prenaglo

od sreče in oba

potopil je v vodo

čolnič, a njo - do dna!

Matej Krevs