Tvoja slika blizu moje postelje stoji,
na omarici, tik zraven telefona,
in ena še v predalu omarice leži,
ko v slovo pošiljaš mi poljub z balkona.
Sliki, stari že obe, prašni, obledeli ...
spomnita na čas me, ko sva se ljubila,
ko utrinki sreče še v nama so žareli,
midva pa te žarke sva že potemnila.
Polzim po sliki s prsti, prah z nje brišem nežno,
spet zazrem v oči se barve oceana,
približam jo obrazu, jo poljubim bežno ...
na obraz tvoj pade moja solza slana.
A ti se le smehljaš in nočeš razumeti,
da življenje moje prazno je brez tebe.
Le usodo zlo svojo zmorem še prekleti,
ko med zdrsom v sen me bolečina grebe.