Med belimi cvetovi

se počasi prebujam,

leze pogled nad zemljo

v modrino neba,

ki kot večnost

visi nad oblaki,

da se čutim živo,

čeprav pokopano,

niso imeli prav,

da so me zakopali,

zdaj se zbujam drugič,

od mojega rojstva,

niso pričakovali

še enega,

tako zdaj v tišini

med tihimi okostji

in požrtijo sosednjih črvov

obujam telo, ki še ni načeto

in v drugo se rojevam

in lezem v svetlobo.

Med belimi cvetovi,

ki so že začeli poganjati popke

in na začetku pomladi,

ko sonce obarva večno tišino.

Še enkrat

dober dan

življenje.

IŽ-lev