tisto
kar biva pod zasledujočo senco
tisto ni nič
tudi senca sama skoraj ni omembe vredna
še jaz ki senco vlečem za sabo
nisem nič večja od neopredeljene celice začetka
tisto
kar presega razdalje in vsesmerne dimenzije
tisto je čisto drugje
brez konca se pajčevini po zalizkih juter
človeči po vsakdanjih brezosebnostih
razkipeva čez ostanke počela
tisto
kar išče prostor v tišini
tisto najde tudi moje oči
ko zatipa pesem
Kaj pravzaprav je tisto, kar nam lirski subjekt skuša spročiti? Tisto tam, a veste? Ne, ne, ne - tisto drugo. Ja, tisto, tisto. Ampak ne vem, kako se imenuje. Čutim lahko, čutim, ja ...
Težko je pesniti o bistvu (bistvu česa?), težko je pesniti o pesnjenju. Ta pesem pa uspe ravno zaradi tega - pesni o vsem težkem in uspe spesniti do konca. S koncem nam končno pokaže tisto (ali pa tudi ne?): "tisto / kar išče prostor v tišini / tisto najde tudi moje oči / ko zatipa pesem"
Odlična ideja in izvrstna metaforika. Čestitke,
Lucija
Ja, ko zatipa pesem ... Čestitke.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!