...

tisto

kar biva pod zasledujočo senco

tisto ni nič

tudi senca sama skoraj ni omembe vredna

še jaz ki senco vlečem za sabo

nisem nič večja od neopredeljene celice začetka

 

tisto

kar presega razdalje in vsesmerne dimenzije

tisto je čisto drugje

brez konca se pajčevini po zalizkih juter

človeči po vsakdanjih brezosebnostih

razkipeva čez ostanke počela

 

tisto

kar išče prostor v tišini

tisto najde tudi moje oči

 

ko zatipa pesem

Lidija Brezavšček - kočijaž

Lucija Lotus Mlinarič

Poslano:
09. 05. 2013 ob 19:45

Kaj pravzaprav je tisto, kar nam lirski subjekt skuša spročiti? Tisto tam, a veste? Ne, ne, ne - tisto drugo. Ja, tisto, tisto. Ampak ne vem, kako se imenuje. Čutim lahko, čutim, ja ...

Težko je pesniti o bistvu (bistvu česa?), težko je pesniti o pesnjenju. Ta pesem pa uspe ravno zaradi tega - pesni o vsem težkem in uspe spesniti do konca. S koncem nam končno pokaže tisto (ali pa tudi ne?): "tisto / kar išče prostor v tišini / tisto najde tudi moje oči / ko zatipa pesem"

Odlična ideja in izvrstna metaforika. Čestitke,

Lucija

Zastavica

Evelina

Poslano:
13. 05. 2013 ob 21:28

Ja, ko zatipa pesem ... Čestitke.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 08. 05. 2013 ob 22:45
  • Prebrano 970 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 524.51
  • Število ocen: 15

Zastavica