Zgodaj zjutraj se spominja,

se spominja osrednjega stebra,

reče nekaj, kar preklinja,

tiho misli,

tiho diha,

sama v zapisu nebes in pekla,

se poda v labirint laži,

kot človek je,

kot si želi,

kot absorbira omamo,

kot absorbira smrt,

kot absorbira vsak korak,

vsako željo,

čaka, čaka,

da bo kanonada mimo,

v svoje zlizano skrivališče,

noče več mižati,

z odprtimi očmi,

spregleda vzrok in posledico,

kdo ve,

v katero galaksijo,

v čigav čas,

a ne sekiraj se,

ne sekiraj se.

Bilban Uroš