Čaj s hibiskusom, prosim,

pa zraven ščepec sladkorja.

Lovijo me misli brez glave

in prepotena obzorja

in sence na motorjih

imajo danes svoj rally

in na ramenih imajo vtetovirano

»Regina coeli«.

Čaj s hibiskusom, prosim,

lovijo me krepki nemiri,

stražarji brez rok

in zabuhli večeri;

vsi tisti, v katerih

je dež dajál avtograme

in se smehljal slepim ulicam,

češ: kam pa nocoj, moje dame?

Čaj s hibiskusom, prosim,

pa račun in davek tudi.

Vem, sam sem prikimal

in pogoji so hudi –

ah ne, tistih oltarjev

nisem podrl;

ne, nanje sem legel

in z njimi umrl ...

Prijeten je tale

predmestni bar –

nihče ne zija vate,

ko šteješ denar.

Dušé me blazine

preteklih noči ...

A to naj vas ne moti!

En čaj s hibiskusom bi!

Matej Krajnc