v kolesarnicah so lisasti škrniclji, v njih

mrtvi krti. za zapahi so urarji. dimnikar,

odkod si, kje imaš lepenko? se nad savo

dani? korajža je šla na pol, obloustk ni.

vsak galeb ima svoj kamen, slavnostno

omamljen. vsaka drča ima deblo: sence

drse po strukturah sveta, po marcipanu

minevanja. bogec ima oči iz obsidiana!

postaje so sestre vagonov, pljuča rastlin

imajo steklena kopita: za holmi spi svit.

strah je oče zmagovalcev, od slin spran.

v podhlajena usta so se prikradle ukane.

beseda da besedo in ob vsakem šanku je

kak astronavt s katano iz gramoza: ne ve,

kje spi njegova kukavica, kje mu je umrl

konj. revna je bolečina njegove ljubezni!

v podkožju metropole so skladišča jeklenk

s strupeno sokrvico, obnje se drgne ščebet

raztelešenih ptic. vsaka kost je oštevilčena

in vratarji so siti sprenevedanja. žičje brni.

v tibetanski knjigi mrtvih je objavljen načrt,

po katerem bodo varuhi stroja začeli delati

socialne delavce iz anorganskih odpadkov.

Dani Bedrač