Dotakni se mojega srca,

samo dotakni se ga.

Boš videla,

kako se prebudijo sanje

zakopane v človeške korenine.

Tvoja luč je presijala

vse steze mojega življenja.

Luč si bila na moji poti.

Luč trdnosti in slabosti.

Zdaj držim baklo,

da razžari mi lica,

povzpnem na hrib,

da sklatim zvezde,

vse bi naredila,

samo,

da ne bi ostala brez svetlobe.

Pa vendar zaman.

Hodiš po vrhovih,

ki jih pokriva sneg.

Smehljaš se nad mirto in bodičevjem.

In iz rastlinskega vesolja te čutim,

kako rasteš,

živiš,

se smeješ

in govoriš.

Res je,

življenje je polno čudes.

levcek