Ne nisem padla iz prihodnosti,

živim povsem stvarno sedanjost.

Moje poti se prepletajo

v navzkrižju med ravno črto in

razmajanimi stezami v klanec.

Le včasih se mi zazdi,

da prihajam z zamudo,

poste restante pošiljka,

neznana naslovljenka,

na katero preži čas.

V tem stanju sem si

enkrat blizu,

drugič daleč,

kakor udorna jama,

enkrat polna blata,

drugič posoda v koži zemlje

in vendar se skozi sunke časa

otepam čakajočih ur.

V zbranosti pozabe

dvigujem zašita jadra.

Andrejka