Kličem te HiTu, dobra moja krušna mati.

Zapisujem pa tako, kot si me učila:

S pikami vmes.

Z velikimi začetnicami.

Odkar je tvojemu štirinožcu v orkanskem očesu

počila hrbtenica, se nimaš na kaj usesti.

Slabotna si in ne moreš več stati

zraven mize z elaborati

svojega dvajsetletnega raziskovalnega dela

o nizkotlačnem toplotnem stroju

z nepredvidljivimi oscilacijami

v zračni spirali s pa-da-viiina-mi

ob sproščanju latentne moči

in izhlapevanju toplote.

Tropikal poletna obleka s trakci

in domačo borduro iz idrijske čipke

ni zame, praviš, in se oklepaš frakture ključnice

v moji desni rami, da lahko stojiš, ravno-

težje ti od nekdaj dela težave, meni pa pisanje

z levo roko

ah, nič ne de, dobra moja HiTu, saj veš

Hafizu sem se odrekla že takrat,

ko sem napisala prvo pesem o sivem žerjavu,

ki je s črno glavo odletel na jug,

ker si mi že takrat rekla,

da bo bosonoga deklica iz refrena iste pesmi

zrasla v deklo.  

Imela si prav, ljuba moja HiTu, pogosto jo vidim,

kako se z brezkrvnim obrazom

še bosonoga vrti na peščeni obali.

Včeraj je nekaj pela o ljubezni, danes pa se, glej

igra z živobarvno babuško v krilu,

obrača ji glavo, o, glej glej

iz ene pride deset drugih!

breza