Zmeraj se nekje prične.

Tvoj dah na moji koži.

Kot rahel piš vetra, ki mi

nežno mrši lase.

Bistvo je nedojemljivo.

Ne razumem - zakaj lažem sebi?

Karkoli želim napisati,

besede se zmeraj vračajo k tebi.

Sanjam.

O sreči, zadovoljstvu.

Zdi se mi nedosegljivo.

In med hudim bojem same s seboj

ugotovim, da mi je vse to bilo dano

že ob rojstvu.

Spoznam, da sem že ljubljena.

Da ljubim.

Zate se ne rabim bojevati.

Imam te.

In to se nikoli ne more končati.

isobel