Pozdravljen.

Imaš kar nekaj dobrih metafor. Sama pesem se mi zdi, pa da ni še dokončana. Na momente se mi zdi, kot da samo naštevaš in se vmes zgubim, ker ne vem točno, kam kaj spada. Iz teh verzov bi lahko naredil fajno zgodbo. Malce sem ti ob pesmi kje kaj pripisala, samo nakazala … Vem, da sem nekje tudi pomen mogoče spremenila, a zaradi nekega dogajanja, ki bi ga lahko dobil ven. Če ti je všeč, lahko sprejmeš. Če ne, pa ne. :)

odlomljeni lasje so padali po tleh
ko si gledala svoje otroke
enega/nekoga si prosila naj ti pokaže svetlobo 
obležala si na mokrih tleh
prekrita s (svojo) grozo
pomaknjena v žalost                               (kar je v oklepaju, ne bi rabil za samo tvorbo)
(in) – mogoče bolje: si videla kako je
s ploščic odpadal omet

prelita puščava okamnelega srca
brez čustev v gosti megli
-bila si z glavo prislonjena na okno
s strtim pogledom zazrtim v delčke rose
ostarelimi spomini na prihodnost
in z ograje se je luščila barva  (tukaj potem še nekaj manjka)

preplavala si ostro reko soli
na poljih maka kradla pigment za svojo kožo
skozi brozgo betonskih luči
odšla na počesane travnike
in končno je streha obdržala težke pljunke

In še bi se lahko poiskalo.

Vse dobro, S.

Pozdrav,

hvala za popravo pesmi, mi je tvoja verzija kar nekako bolj všeč. Se mi zdi, da včasih, ko pišem, kar zaplavam in se nekako izgubim...

Bom še dokončal preostanek pesmi, mogoče čez nekaj dni mogoče pa čez en mesec.

Drugače sem pa bolj mislim z zadnjim verzom, da je nekako našla srečen dom...

LP, Matej

Super, kar dodelaj jo.

Ja, včasih kar zaplavamo. Čeprav nam v tistem momentu lahko niti ni mar, se je vseeno dobro vsake toliko prebuditi pa pogledati, kje smo, kaj delamo. Pri sebi sem imela ravno danes en takšen moment. :)

Za konec razmisli, kateri verz je res končni. :)

lp S.