Od mladosti, ko začutil željo sem,

Drhtim le po njeni mladi sladkosti

V upanju spoznanja nežne skrivnosti,

Doživeti vse to, kar kot duša smem.

Kako dolga je do strasti nežna pot,

Ki nevidna se prek duše postavi,

Ter srcu le zmedeno željo pravi,

Da človek postane sam sebi falot.

Obupan želim si žarek nje oči,

Kot zemlja toplino večnega sonca

In brez nje strahotno trpim  ponoči,

Kot lačen revež s pred praznega lonca,

Ter sam čakam le trenutek veselja

V življenju neskončnega poželenja.

Zgubljen Poet