Nelagodje trenutkov

svetlobe izza oken,

drami resničnost.

Slike so še vedno tu

globoko razpokane

v sončnem dnevu,

ki se je izvil gosti sivini neba.

Koža še utripa,

neizprana in nepočesana.

Danes cvetje z balkona

odpira vrata besedam,

ki se krušijo iz skalnih previsov.

Prepojene s kapljicami,

ki so brez prestanka padale

in izpirale pomen vsakega dne,

v katerem so misli presegale

meje razumnega.

Navidez nepopravljivo jutro je,

v katerem se še vedno borita

beseda in pesem.

Kot vonj življenj,

ki v porušenih obzidjih

čakajo na neznaten hip razumevanja.

Kot resnica, ki iz ničevih misli

pred boema navrže okrušene kamne.

Kapljice, ki so se polastile skodelice,

se predajajo toplini in se

prepuščajo nerazumni obliki.

Ne vedoč,

da se neštetokrat vrnejo v

jutra sveta.

Kot perilo z drugega balkona,

oprane spomina,

očiščene izpuha prespanih dni.

Včeraj je deževalo.

Nova razpotja,

lahki koraki,

neboleča srečanja

in odsotna zamaknjenost.

Čas je, za življenje kapljice.

Sandra Kocijančič