Kadar si blizu,

so pomladne noči

le gosti sok vej,

ki ga pijem.

Goltam to opojnost,

ko me izražaš z bežnimi vtisi, 

ki jih ne morem ujeti,

o njih pripovedovati.

Preden me odpihne,

kar ni veter,

preden me začudi,

kar ni ne moje ne tvoje,

preden se zavem,

da že od prvega trenutka,

kar vem zase,

ne potrebujem ničesar bolj,

kot prav ta vtis,

to besedo na koncu poti,

ta dom, kruh, žerjavico,

golobico, objem, obleko iz navadnega bombaža,

to gnezdo domačnosti,

ki ga objemaš

z obema rokama.

ob potoku - Majda Kočar