Iztisni kapljico življenja

iz svojega mlahavega telesa,

vklenjenega v suženjstvo namišljenih senc!

Ne bodi lutka v izložbi,

ovešena z bleščečimi oblačili,

ki nikoli ne bodo tvoja.

Je bolj varno,

v skritih globinah srca

sanjati o sreči;

pestovati sanjsko podobo nečesa,

s številnimi ključi zaklenjenega

v zlatem gradu?

Ne bodi hodeča krsta

z napisom:

kako je mogel umreti,

če sploh nikoli ni živel?

Morda pa se mi samo sanjaš...

Koliko korakov je od tvojih besed... do dejanj?

Koliko rezil šteje... tvoj molk?

Življenje,

življenje pa teče tam zunaj nekje;

tam, kjer srce premaga strah.

In snežno bela pokrajina

oblači v nedolžno tudi moje misli...

Mojca Žugman