Berači ljubezni smo,

jaz, ti, mi vsi,

v nepregledni vrsti čakajočih

se besno prerivamo vsak za svoje mesto.

Cepetamo, rohnimo, kričimo,

se utapljamo v solzah

in vijemo roke nad krivico;

za košček pozornosti,

za šilce sprejetosti.

Zahtevamo, prosimo, rotimo.

Zatopljeni v svoj srditi boj,

se posmehujemo njim,

ki mirno stojijo,

razprtih dlani,

z vero in upanjem v srcu,

vedoč, da so že davno

ljubljeni in sprejeti.

Ne boj se,

odveč je tvoj strah;

ogledalo ti ne ponuja neznane podobe,

v njem si vedno le ti,

le ti...

In jaz... in mi vsi,

večni berači ljubezni...

Mojca Žugman