Obličje molitve
Stalo je tam, v beli svetlobi.
Drugačno, kot ponavadi.
Pozabilo je, kar je vedelo
in tudi vse besede,
ki mi jih je včasih pripovedovalo.
Ne vem niti tega,
me je objelo s krili ali z rokami.
Bilo je topel, južni veter,
dotik na prastari, odprti rani,
izsesan strup.
V temi je žarelo obličje molitve
in bela jadrovina neba nad njim.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
- 27. 04. 2013 ob 10:11
- Prebrano 832 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 466.04
- Število ocen: 15
