Ne razumem, kako se lahko še vedno ustrašiš cvileža teh masivnih izhodnih vrat. Saj veš, da so zarjavela in že mnogokrat si prestopil prag in se, čeprav za kratek čas, sprehajal po vedno cvetočem vrtu, poslušal si živahne ptice medtem, ko si štel rožnate češnjeve cvetove in spomniš se njihovega prijetnega čebljanja, na koži še vedno čutiš po spokoju dišečo sapico in prsa ti še vedno grejejo sončni žarki.  

Se še spomniš? 

Svetlobe?

Seveda ne, pozabil sem. Ti si vedno ostal pred vrati in skakal, krilil z rokami, se spakoval in živalsko drl: prid greva dost maš, jest sem žejen, lačen, fukal bi, rad bi nove cunje, rad bi, sovražim to, bojim se tistega...

najbolj pa  

cvileža vrat 

Včasih je težko živeti s tabo mala opica Ego

ampak si moj ljubljenček in kljub vsemu te imam rad.

Yoda