Ko odidem, grem z nasmehom.

Na duši piše – odšla za vedno,

saj veš! –  bilo je vredno,

a ne črno, in sploh ne z grehom.

In sonce takrat bilo bi najvišje.

Sijalo bi zadnjič le še zame,

kot da vedelo bi, brez omame,

svetilo bi le še višje in nič tišje.

Svojo senco vedno bom lovila,

z žarkom v teh črnih očeh,

s spominom na ta smeh dveh,

bolečina mi ne bo krili polomila.

In padala bi počasi, a srečna,

letela v morju belih oblakov,

brez človeka praznih korakov,

vedela bi – svetloba bo večna.

Anthos