Sive zgradbe v vrstah kot vojaki

Obdaja megla neočiščenih ognjišč

Smrdeča jutra

S smogom prekajena pljuča.

Čez dan sameva hiša v zaledju železarne

In  oblaki težki rdeči

Iz plavžev na vse se rdeči prah polega

Kisel dež zelenje nam razredči.

Odhajajo nam misli dnevno

Na lepe in zelene brege

Le v knjigah vidimo neba modrino

Za nas tu več ni sončne lege.

Skozi zaprašena vrata se vsak dan v svet

Naš krik razlega

Kot ptica v kletko naša duša

V sivino dneva je ujeta.

Tomaž Jevšenak