VOLJA (sonet +)
Po poti stopa zdaj Nekdo do konca,
dokler ne pride prav do meje, roba.
A konec ne pomeni vedno groba,
se pot konča, ko več ne najde sonca.
Takrat otrpel onemi, obstane
in v njem se temen dih noči naseli,
z lučjo zaide zadnji smeh veseli
in siv obraz betonski lik postane.
Si reče, bolje bi bilo umreti;
ta črna gmota dušo je vsesala ...
Nič več ne skuša sencam se upreti.
A duša v sebi se še ni predala,
še hoče moč nad nočnim zlom imeti,
bo vsaj en topli žarek najti znala,
+
ji dano bo spet lice sonca zreti?
Še konec ni in grob tako počaka;
ni nujno, da je brezno senca vsaka:
saj žarek pride, treba je hoteti.
dokler ne pride prav do meje, roba.
A konec ne pomeni vedno groba,
se pot konča, ko več ne najde sonca.
Takrat otrpel onemi, obstane
in v njem se temen dih noči naseli,
z lučjo zaide zadnji smeh veseli
in siv obraz betonski lik postane.
Si reče, bolje bi bilo umreti;
ta črna gmota dušo je vsesala ...
Nič več ne skuša sencam se upreti.
A duša v sebi se še ni predala,
še hoče moč nad nočnim zlom imeti,
bo vsaj en topli žarek najti znala,
+
ji dano bo spet lice sonca zreti?
Še konec ni in grob tako počaka;
ni nujno, da je brezno senca vsaka:
saj žarek pride, treba je hoteti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 02. 10. 2008 ob 08:52
- Prebrano 873 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 144
- Število ocen: 7
