Ko pogoltnem kol, je vse ostalo

prav smešno lahko. Vrata se kar

sama odpirajo. V dobre gostilne med

dobre ljudi sicer ne zahajam več,

je predrago. Kdo mi lahko jamči

dober liter? Kdo mi lahko zagotovi,

da bom zjutraj doma? Krivica

spi in noče, da bi ji kdo rezal brado,

jaz pa raje grem na sprehod in čakam,

da se zvečeri. Vrata se še vedno

odpirajo in pragovi so nizki. Moji

ortopedski vložki v čevljih kar

skačejo čeznje. Ni mi več tesno, ker vem,

da me na postaji ne bo nihče pričakal.

Matej Krajnc