Daj, pelji znova me drugam, na tuje,

v neznane kraje, kjer je zlata zarja

in veter veje, v moj nemir vzdihuje

kot lastovke, ki si žele viharja.

Kot zvezda severna pred mano hôdi,

ne zmeni se, če sreča te prezira,

nemirno jato rib pred sabo vôdi

med bisere: z gotovostjo večera.

Obljubljam, kamor greš, ti bom sledila,

čez most uspeha, v mitične nesreče,

in konje Diomedove lovila,

ko peljal Cerebra zobe preteče,

peklenske boš, bom zadnja skrita sila,

minljiv spomin domačnosti svetleče!

Beatrice Reiniger