Ne veš, ko stala si tam en večer,
s terase pila prvi hlad noči
in zrla dan, ko vdal se je temí,
kak bajni lik si vrisala skoz dver:
poletni mlaj je vnel večerni mir,
razlil ti lesk v nališpane oči -
kako mamljivo v njih ti bakreni -
ne vem, si mar madona ali zver...
In hlap parfuma, vonj lisičjih las,
ki nagla sapa jih je v slap razpela,
namig razgaljenih ramen, obraz,
ki rdeča mu še bolj je čar razvnela...
že res, da gledal sem te kratek čas,
a v tem si se za večnost mi zazdela.

Mrož