včasih se ji zazdi da je že bila v tem kraju

tla se ji tako znano posmihajo in spet lovi

hišno številko ki se je ob svojem nastanku

odločila biti močnejša od piša njenih nog

vrata so še vedno enako široko nastrojena

z dvignjenimi ličnicami štrlijo proti slučajnim

mimobežnikom in se hote pačijo vsem njenim

poskusom biti dostojno ležeča

strehe puščajo obiskovalce

da kapljajo drug za drugim kot med na kruh

najlažje jih je polizati s podplatom

pobratenim s hojo po bežečih sobah

in dneva ne vidi sploh ne vidi kotaljenja

sonca ker pravočasno pade v školjko

rojeno nekega poletja sredi zime

ko je v njej nastajala nova

v sobi kjer nihče ne bere knjig

tudi to noč stisne k sebi belino

zvezdinega zadnjega vzdiha

in če bo dovolj mirna

če bo pustila sebe pred vrati

bo mogoče začutila

bitje

Vesna Šare