Žal mu je bilo Stockholma,

žal zdravstva in klimatike obligacij,

prizadevanja za dosego obojega,

v podzemlju ognja,

vedel je, da je glas pošten,

pošten od Boga,

želel si je doumele neenoličnosti,

bila je ženska,

malo drugačna,

mesni polpet,

smrdljive nogavice,

belina ciklusa,

z žico, zavezano okrog vratu,

vse mu je povedala,

mu poslala brzojavko,

nekateri je niso razumeli,

zamislila se je,

ko ji je igla lezla v žilo,

našla je neke obrazce,

čakala je človeka,

stoječega pred vhodom v Centralno Pošto,

vroče kot pri norcij,

jaz cvilil v starem Fiatu,

ona pa pred tistega zombija,

tistega duhovna,

neprijetno,

ko jo je pobruhal po rdečem krilu,

ko je videl tisti globoki škrlat,

potem je zastokala,

se spraševala po popolnosti,

videla drugi obraz neizpolnitve razbitega stekla,

belina se je oglasila iz tihote še starejših odmevov,

razbila mu je glavo, kjer še ni bila razbita, nočem, nočem, nočem,

zardela je in pogledala svojo aparaturo,

potipala členke svoje slabotnosti,

bila navdušena v svoji prednosti,

prakse, sintakse, paralakse,

preprosto pravo besedo,

začutila utripajoče okove,

trepetajoče svetlobe,

abotnega kunilingusa,

stopila v vrt pregrehe,

v treh minutah,

oh, pa moja Špela,

in njeni tihi glasovi.

Bilban Uroš