Premlada je noč, da bi dala mi ostrino,
prešibak je veter, da odnesel bi skrbi,
ljubezen gluhonemo odnaša mi edino,
čisto tiho zadnjo misel utopi.

Zaslepljen pogled verjame svojim očem,
često se spotika ob sence svojega spomina,
kam beži utrujena usoda, res ne vem,
prenapolnjena v meni je praznina.

Predlagali so mi, naj spustim na tla kozarec,
brez potrebe sem jim pljunil v obraz,
krvav, a brez pesti sem doživel udarec,
ki lahko zada ga le pohojen čas.

Ves pohabljen od nezrelega poglavja,
božam svoj pogled, ki neutolažljivo spi,
še srce me moje ne prebavlja,
preklete, a še vedno moje so oči.

močo