Enkrat se zdi, da gre počasi,
drugič spet, kot da se mudi,
a vedno v istem intervalu
pride dan in se znoči.

Vsak dan se gledam v ogledalu,
vsak dan punčka v meni se budi.
Oči včasih že zjutraj so razprte,
včasih cel dan zaprte, se mi zdi.

Morda je guba ali dve,
ne vem, od kdaj, ne vem, od kje.
Mar res je čas vse, kar imam?

Naj čas odide malo stran!

Mar ni poti, mar ni križišča?
Ne vidim ga ne slišim, ko hiti.
Zakaj gre vedno v isto smer?

Potuhne se ta skrita zver!

Ni znano mi, da je res čas,
štejem si potihem, lahko naglas.

Lahko se delam, da ga ni!

Zalka Grabnar