Dve vrsti tišine sta.
Tišina, ko nimaš
kaj povedati
in je spontana.
In tišina,
kjer se ugrizneš
v jezik,
da ničesar ne rečeš
in zaustaviš besede,
še preden spregovore.
Prva je boljša,
nisi obremenjen
in ni ničesar,
kar bi te držalo nazaj.
Druga je težja,
držati jezik
za zobmi,
na silo skoraj,
da je muka
v mislih.
Tiho sem,
prazaprav nimam
kaj povedati.
In če bo tišina
govorila,
potem bo tiho.
Sproščeno.
Fino, Hope, in resnično. :)
predno >> preden
nimam kaj za povedati >> nimam kaj povedati (brez "za")
Lep dan,
Kerstin
Poslano:
16. 04. 2013 ob 06:27
Spremenjeno:
16. 04. 2013 ob 15:36
Dobro jutro Kerstin,
res, odkrito, hvala ti da mi toliko pomagaš,
bom popravila, želim ti vse dobro.
Lp, hope
Poslano:
16. 04. 2013 ob 07:48
Spremenjeno:
16. 04. 2013 ob 15:37
Povedala si, da imaš na srečo nekaj kar nisi omenila, a to je tiha izpoved tvoje osebnosti, ki jo daješ sebi prvenstveno in kot hrano dušam, ki iščejo v vseh nas svoj prav......
LP
Prelepa pesma. Poštovanje.
Hvala Fatma, mi je lepo, da ti je všeč.
Lp,hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!