Dež ničesar ne umije.
Iz teme se izvija
umazan les,
po dežju diši drugače,
gozd šepeče druge besede.
Skrivajo se za debli,
ogledala, stopinje,
po katerih hodim.
Smet, zrjavela pločevinka,
sled urbanega,
na moji nogi kri.
Dež ničesar ne umije.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Gasperrr
- 15. 04. 2013 ob 09:25
- Prebrano 594 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 78
- Število ocen: 2
