Majceno tele je sredi puščave, drobi korak svoj naprej.

Nad njim pa se jata ujed je nabrala, vse se ozirajo k njem.

Biča ga sonce in kliče ga pesek, naj klecne, saj dolg je bil dan.

A tele kar leze, se ne zmeni za pesek, le kaj je takega v njem?

Šepet korakov in klic brez glasu, teletu ne data miru.

Ni jela v pušči, ni počitka kraj dneva, le kaj ga vleče naprej?

Kroži in kroži ptica črna, spusti se teletu ob bok.

Tele se zgane, jo z brco odžene in gre dalje svoj pot.

Glava brboče in pesek šumi, prav kakor med tratami.

A teleta ne gane, za privid se ne zmeni, le kaj je takega v njem?

Šepet korakov in klic brez glasu, teletu ne data miru.

Ni jela v pušči, ni počitka kraj dneva, le kaj ga še vleče naprej?

Sonce pojenja, ko ptič se približa, morda pa le ni tako slab?

Veter izpod peruti se radostno čuti na takšen razbeljeni dan.

Teletu počasi, vid že pojenja, ne opazi, da je zgrešil korak.

A tele tudi takšno, naprej še kar leze, le kaj je takega v njem?

Šepet korakov in klic brez glasu, teletu ne data miru.

Ni jela v pušči, ni počitka kraj dneva, le kaj ga še vleče naprej?

Kljuva ga rama in trebuh in vrat, a vsaj čez oči spušča se mrak.

In črnih ptic družba prav prijetna se čuti, ko kraj poti vse bližje se zdi.

Pesek šepeče in vase ga vleče, teletu zastaja korak.

Tele bi še hodilo, a nima več s čim, ko pesek pogoltne kosti.

To tele ni poraz, je zmaga življenja, ki zanj se je končala slabo.

Je do kraja hodilo, nikoli klonilo, a pušča za teleta pač ni.

Šepet korakov in klic brez glasu, teletu nista dala miru.

Ni jela v pušči, ni počitka kraj dneva, le življenje, ki vtira si pot.

Šepet korakov in klic brez glasu, teletu nista dala miru.

Ni jela v pušči, ni počitka kraj dneva, le življenje, ki vtira si pot.

Le življenje, ki vtira si pot.

Aljaž Božičko - arhivski račun