Sence
Skozi tiho vejevje,
kjer veter zaspi
v naročju tišine
in črne teme
so sence nepremične,
izgubljene.
Neskončne, nevidne.
Vse naokoli so potemnile,
se zlile v eno,
ki je objela celoto.
Do jutra bodo večne
a zjutraj le ena sama.
Moja, ki bo hodila
z menoj do noči.
IŽ-lev
Poslano:
12. 04. 2013 ob 07:42
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Pesmi
- 12. 04. 2013 ob 01:03
- Prebrano 587 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 406
- Število ocen: 11
