nekoč sem s plešočimi očmi

odkrila da je nekdo ukradel moj vid

zaposlil ga je na črno

zato je bilo vse okoli mene tako

enostavno in brezoblično

nobenih barv in robov

le megleni zasuki

nemega filma

ampak tebe sem videla

sredi pene v kavi sem te videla

kako mi mahaš in sprašuješ

ali še pijem kazalce najinih ur

ali še tekmujejo skodelice

katera bo dovolj vroča

za dolga zimska jutra

priznam da sem te videla

v vsakem vrtiljaku ki  je

nehal mežikati tako hitro

tako nenadno kot si ustavil vlak

da je poskočila moja želja

v zaspane pokrajine in tam ostala

do naslednjega poleta s tabo

in videla sem te v človeku

ki je prihajal nasproti in

včasih sem pomislila o bog

ne spremeni smeri

ostani na tej vzporednici

ker narava ne ve kdaj bo točka x

spet sedela na kavču

in kramljala z nama

narava ne ve in vesolje

in vsi zeleni možici in jaz

nihče ne ve

zaprla sem knjigo pesmi

ko sem te nazadnje videla

Vesna Šare