Hodim po ulici,

prečkam cesto,

vstopim v podhod.

Okoli mene zadušljiv hrup,

zaobljen od predora.

Vzpnem se po stopnicah.

Ne tleh sedi ženska.

Prosim, pravi.

Od nekod misel – prosijo cigani.

Prosim, pravi.

in jaz grem mimo,

čeprav imam časa še preveč

(zakaj bi se pretvarjali?).

Grem mimo,

ker bi bila videti čudno,

če bi se ustavila.

Prosim, pravi.

Sem že mimo,

na vrhu tistih visokih stopnic

in ne upam pogledati v globino,

ker vem, da bi bila videti čudno.

Grem dalje.

Nad mano se dviga zid.

Ne prosi.

Koliko brezdomcev je potrebnih,

da naredimo milijarderja?

In spomnim se

šla sem mimo,

da ne bi bila videti čudno.

Helena Zemljič (MalaSenca)