Pravijo, da je zmožnost, da tujega človeka sprejmemo kot najbližnjega,

pravijo, da je to ljubezen.

To je res!

Jaz to vem, ker se mi je to zgodilo in še traja.

Naj ne rečejo, da človeka ne moreš imeti rad če ga ne spoznaš iz oči v oči.

Nisem je še videl, ne tipal, ne vohal, pa sem se zaljubil. Videl sem samo besede,

bral dejanja, bral življenje, pa sem se zaljubil.

Res je, da dejanja takih čustev iz mene težko pridejo na plano, pa vendar so

sigurno sijala z mojega telesa.

Za dekle!

In ona je prva shodila in prebudila še mene.

Tako sem jo tam na trgu prvič srečal. Da sem vedel da bo moja težko trdim a to sem upal.

Njene oči so žarele, njen nasmeh je žarel, žarela je.

Vedel sem!

Če sem čemu hvaležen danes, sem njej, ker je shodila, a jezen nase, na nerodo svojo.

Še danes jo občudujem, še danes se mi zdi neverjetno kaj imam.

Da spre se kdaj pa kdaj s človekom človek to je prav.

A mi vseeno je prav zmeraj žal če spravim jo v slabo voljo in rajši sol posipam nase kot da njo polijem z vodo.

Rad jo imam, ljubim jo in upam, vem da čuti ona prav tako!

kettem