Nekaj se je nabralo... samo sprašujem se, je bila to kemija? Sva se morda celo ljublia?  No, kaj je bilo? Seks ali ljubljenje. To se zdaj vprašuješ, ali pa že poznaš odgovor?

Vsekakor pa premalo in preveč na silo v rimah, da bi me prevzela iskrena izpoved ... ni še poetično ... 

Lp,

Zalka

Sem moški, in kot tak, vsaj po stigmi, ne-čuten

za ljubljenje-sex, ne potrebujem ljubezni-erosa.

Sem moški, in kot tak, vsaj po stigmi, ne-iskren.

Kot alfa samec, nepotreben resničnega dajanja.

A tisto, priznam žensko v sebi, grobo sili na plan.

Ko se v seksu predam, v tvojo in mojo nirvano,

se ne sprašujem, šalo na vstran, ali bi z menoj 

šla tud v pozabo.

Hvala za povedano.

Tisti tvoj strateško pomemben koder,

te bolj slači kot zakriva.

In mi je všeč.

Morda je neka kemija.

Med nama fizična spojina ?

Nikakor, sem le moji zvest.

ps. se opravičujem če sem morda prekoračil mejo.

Ne gre več za ljubezen ne za eros (seveda sta to dve povsem različni zadevi, ki sta lahko sami ali prijetno združljivi) gre za skrivanje in razkrivanje.

Jaz se pogovarjam samo o poeziji, kako doseči, da nekaj postane pesem. In seveda to dosežeš z razkrivanjem, a tudi s spretnim zakrivanjem.

In to je lahko boleče kot ljubezen brez erosa ali eros brez ljubezni. Lahko pa tudi ni ... niti neprijetno niti poezija