Ne spomnim se vsebine,
prvega poskusa,
prve napisane
na list papirja.
Bila je le še ena domača naloga,
dolgčas pri šolskem predmetu,
slovenščina, literatura
v petem razredu.
Ne spomnim se kaj se je podilo glavi poetu.
Je bila pesem o moji prvi ljubezni?
Ali je o neskončnem svetu,
ki ga še moram spoznati?
V spomin le droben vtis trenutka,
kako zasanjano pišem misli,
kako ždim v objemu vej mladega oreha,
kako prepoznavam besede v sveži rimi.
Ponosno sedim za šolsko klopjo,
kakor vedno čakam na pregled stvaritve, danes poeta.
A glej ga zlomka, pozabiš na redno inšpekcijo,
pesem ni uzrla kritičnih oči našega tovariša.
In seveda, da si oddahnejo vsi v klopeh
Zdaj je popolnoma nemogoče izreči,
da prvič po dolgem času požene iz ven navdih
in se zbudi dolgo skrita želja pisati pesmi.
Nebo se kopa v sladkem večernem soncu.
Sedim v vejah starega oreha.
Sedim in nizam rimo po rimo, po spominu,
z vtisi iz prve pesmi, prvega navdiha.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dalia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!