lubadar
preznojena
se naslanjava
na kotiček jutra
mahovnato diši stelja
skozi cigaretni dim
moj pogled lazi vate
predpotopen kot granit
ostala sva sama
od vsega človeštva
zavrgla sva vse
devet komolcev daleč
in se zapredla kot pojavi mački
zaraščava se
dve debli
podivjane hoste
potrkavaš mi
na votla prsa
skozi lubje prisluškuješ
kako me izjeda črv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 07. 04. 2013 ob 18:48
- Prebrano 837 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 547.29
- Število ocen: 14
