Pred njimi se odpirajo nebesa,
duše vseh krivovernih se vračajo,
njih vesti brez onstranskega slovesa,
tudi tu najemnine ne plačajo.

Prazen je človek, ki išče ljudi,
ljudi brez srca in širokih ramen,
čustvo umira v ognju strasti,
razum pokašljuje, prihaja jesen.

Pepel je odpihnilo daleč v širino,
pomendrana laž se jezi sama nase,
le poglej, prijatelj, poglej v dolino,
tam si izgubil srce sredi jase.

Povsod so zidove prerasle skrbi,
zaman se tolažiš, da mrtvim ni mar,
v upanju skromnem, da rana zbledi,
polagajo roke na prazen oltar.

močo