Je mehka bela odeja.
Posluša trave in zvezde,
poje z glasom spomina,
išče z očmi svita,
slika s čopičem želja,
ponuja z rokami rodovitnega polja.

In čaka.
Na besede.

Je črno mrtvaško pregrinjalo.
S težo zamere
riše sence na dneve,
brska po smetošču dogodkov
za umazanimi trenutki,
kliče trpke spomine,
z vlažno dlanjo boža
užaljeno dušo.

In izganja.
Besede.

Uživa - ječar
nad jetnikom v samici.

daya