gladiš
glineni kip hladnih rok
v spokojnosti vodá
in se dotikaš večnosti
ki je prazna
prevelika za zvezdo kot si ti

ne vidiš tišine
utrnjene v neskončnosti
tu bodo prsi
tipaš
nad njimi ramena
še popek niti tega ne pozabiš

stiskaš relief praznine
jasne in temne
dva ročaja na bokih
prilegajoča se dlanem

spustim se pod strop
in iz brezčasne lože
gledam ta ples
po mojem votlem domu

zaman zvoniš:
a ne vidiš da me ni

Beatrice Reiniger