Vse, kar nad nujnostjo pohlepca mika,
izginja v roju svojeglavih muh,
da um mu vre pareč se v gnil sopuh,
a še »Imam!« v odseve Ničja vzklika.

Goltavo grabi – za drobtino stika,
za vse imun, abstruzno za vse gluh
kar nepovoljno mu zaznava sluh.
Le grabljenje zanj prava je odlika.

Kot da Putana ga je podojila,
in zombija spustila spet na svet,
ga zastrupljena neklonljiva sila

podi, da mora čim prej vse požret,
da vamp naphan mu pljuskajoče špila,
kot cuckovec, ki iz soda pljunka v klet.

Tomaž Mahkovic