mimo pokošenih pašnikov

letijo misli vsepovsod

zarjaveli kamni hladijo svoje glave

v bližnjem potoku izvira svežine

nabrušene roke strupenega dotika

nežen vdor v žile

da se ne izgubi sijaj

počasi se obarvajo sence

nove rane na zvoku harmonike

samotni polži v loku prestopijo košare

še vedno veter razmetava misli

prepuščajo se toku svetlobe

ob skodelici kave narašča pričakovanje

tiho vpijte proti črno beli mavrici

Matej_Krusic