pesem za pomislit, na karkoli lepega (to mi je padlo v glavo, ko sem jo odprl kot košaro in čakal dvoje: besede in presledke)

pesem ki misli že sama

mene pa v presledkih zmrazi ... in v tisti svetlobi, ki je prihaja od zadaj in ob vseh z nepogretimi hrbti ...

pesem, ki ne vsebuje obžalovanja, samo sprejemanje, v zadnjem razdelku pa zgolj retorično zanikanje ...

 hop ... in ne! Pesem odpira toliko vpogledov, da sem morda naredila napako s poskusom interpretacije, ki je zgolj moja asociacija.  Je pa v njej toliko neke odločenosti, sile, da zbledi vsak dvom o tem, ali je bilo treba pustiti tiste hrbte nepogrete ali ne ...

Leči sam, s pesmijo. Objava pa odvisna od nepogretih.

  LP, lidija