Neštete sobane Versaillesa,
vse jih pregovorim!
Sledove preteklih časti,
poslikave, tapete, kulise,
zlate intarzije ranjenih duš,
mozaične celice parketov,
skrite pod preprogami vedénja,
koprenaste plašče, lasulje vladarjev,
lahko jih slečem z glasovi,
bela peresa in baldahine kraljičine postelje,
popoldanski dremež potonik
lahko povem
in jih že imam,
briljantne lestence na sveče,
ki v vsem sijaju ne nadomestijo sonca,
tapiserije, ki so jih tkale
perzijske ženske, medtem so kazalci
mirno korakali
za stekli izrezljanih ur,
nizke tabureje pariško modrih resic.
Napišem lahko
marmorno stopnišče z zlatimi balustradami
in grem po njem v smrt,
kamor me spremlja množica doprsnih kipov
s praznimi oči,
jok oddaljenih klavirjev,
ki pogrešajo otroške prstke,
harf, ki se jim zlate kače
ovijajo okoli stebra.
Versajska duša je velika,
ampak besede
so večje!

Beatrice Reiniger