gozdiček ob cesti
fotografiram žafrane
ki predirajo sneg
gruča otrok
sedmih ali osmih let
zgovorni deček lepo pozdravi
in seveda odzdravim
koliko ste stari
zvedavo vpraša
štiriinpetdeset
lepa leta
tako? hvala!
nasvidenje nasvidenje
je res že dovolj?
spomnim se napotne diagnoze
maligna nevemžekaj
in otroška odrezavost
se mi zazdi preroška
morda je čas
da sekire odvržem v koruzo
naj jih razje zemlja
in se prepustim usodi
morda mi ni treba
splezati na škrlatico in olimp
da bi odkrila
petindevetdeseto vrsto žafranov
Kako nas včasih drobna pozornost in iskrenost otroške duše naredita skromnega in razumevajočega in takrat vse tegobe postanejo samoumevne, potem se laže spoprimemo z njimi. Lepo se ti je zapisalo, modricvet.
Svetel dan ti želim
Andrejka
Andrejka in prašeg, hvala.
Čeprav mislim, da je morda premalo 'poetična'.
LP, mcv
urednica
Poslano:
29. 03. 2013 ob 17:58
Spremenjeno:
29. 03. 2013 ob 20:53
Kaj pa je pravzaprav poetičnost pesmi? Resnica ponavadi ni poetična, oziroma relativno, odvisno od pogleda. Ta pesem je naravna in iskrena, kaj bi zgolj s poetičnostjo! Iskrenost pa se pojavi v nas največkrat, ko se ižžarči iz majnih otrok, iz narave, iz preprostosti ...
Pesmi ne vrednotimo le po poetičnosti, tudi po angažiranosti, odkritosti, originalnosti, svežosti, individualni izraznosti ..., ja, pa še vse to je samo del tega, kar nam dobra pesem lahko prinese. Veliko o pesmi celo sproti odkrivamo. Zato pa ne rečemo kar tako, da je pesem osebek, ki nas samo uporabi.
Pričujoča pesem preprosto izraz uvida v širše dojemanje postavitve človeka v življenje.
LP, lidija
Lidija, hvala za 'poduk' in izčrpen komentar.
Najlepše se mi zdi to, da nas pesem uporabi.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!